Obstajajo štirje načini polaganja optičnih kablov: nadzemni, neposredni vkop, cevovod in pod vodo.
1. Antenski optični kabel. Ta metoda polaganja lahko izkoristi obstoječe nadzemne nadzemne vode, prihrani stroške gradnje in skrajša čas gradnje. Nadzemni optični kabel je obešen na steber in se mora prilagoditi različnim naravnim okoljem. Zračni optični kabli so dovzetni za naravne nesreče, kot so tajfuni, žled in poplave, pa tudi za zunanje sile in oslabljeno mehansko trdnost. Zato je stopnja napak zračnih optičnih kablov večja kot pri neposredno vkopanih in cevovodnih optičnih kablih.
2. Neposredno vkopani optični kabli. Oklep z jeklenimi trakovi ali žicami na zunanji strani, neposredno vkopan v zemljo, zahteva odpornost na zunanje mehanske poškodbe in odpornost proti koroziji v tleh. Različne strukture zaščitne plasti je treba izbrati glede na različna okolja in pogoje uporabe.
3. Cevovodni optični kabel. Polaganje se praviloma izvaja v urbanih območjih, kjer je okolje za polaganje cevovoda relativno dobro. Zato ni posebnih zahtev za zaščitno plast optičnega kabla in ni potrebe po oklepu. Pred polaganjem cevovoda je treba izbrati dolžino odseka polaganja in položaj priključne točke.
4. Podvodni optični kabel. Položen pod vodo, ki prečka reke, jezera in plaže. Podvodni optični kabli morajo imeti oklepno strukturo iz jeklene žice ali jeklenih trakov, strukturo zaščitne plasti pa je treba celovito upoštevati glede na hidrogeološke razmere reke.